UPRS sodba I U 2278/2011

Jedro

V postopkih po ZPVAS se članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. Izkazana mora torej biti istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo na pritožbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS delno odločbo Upravne enote Kamnik, št. 321-229/1995 z dne 3. 11. 2008 odpravil (1. točka izreka), ter zahtevo članov Agrarne skupnosti A. za vrnitev solastninske pravice na delu podržavljene parc. št. 873/1 k.o. …, ki je v času odločanja o zahtevi v parc. št. 873/1 gozd 6 v izmeri 5696335 m2, gozd 7 v izmeri 7776055 m2, gozd 8 v izmeri 9167560 m2, stanovanjska stavba v izmeri 36 m2, gozd 4 v izmeri 1646863 m2 in gozd 5 v izmeri 3047198 m2. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ odločal o vračanju premoženja in premoženjskih pravic bivšim članom Agrarne skupnosti A.. Odločitev o utemeljenosti vračila je presojalo že Vrhovno sodišče RS v reviziji opr. št. X Ips 413/2008 z dne 14. 4. 2010, ter presojalo vprašanje, ali so člani ponovno vzpostavljene Agrarne skupnosti A. aktivno legitimirani za vložitev zahteve in ali gre za identične premoženjske pravice, kot so jih imeli člani nekdanje A.. Iz določb 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (ZPVAS) izhaja, da mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. Ni sporno, da je bilo premoženje, podržavljeno bivši agrarni skupnosti, skupna last bivših članov agrarne skupnosti. Agrarna skupnost A. je bila ustanovljena dne 24. 6. 1994, s podpisom sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, njegovo overitvijo pri Okrajnem sodišču v Kamniku in vpisana v register agrarnih skupnosti na podlagi odločbe Upravne enote Kamnik, št. 028-56/95-4/30 z dne 15. 5. 1995. V postopku vračanja premoženja in premoženjskih pravic je bilo ugotovljeno, da je bila s sporazumom o ponovni vzpostavitvi MEKOK z dne 24. 6. 1994 vzpostavljena agrarna skupnost članov kot solastniška skupnost, kar je razvidno iz sporazuma z dne 10. 5. 1996. Sporazum o ponovni vzpostavitvi A. je bil dne 8. 6. 2006 popravljen oziroma usklajen v delu, kjer navaja, da gre za solastniško agrarno skupnost tako, da se navede skupnolastniška skupnost. Navedeno spremembo pa je Vrhovno sodišče v citirani sodbi ocenilo kot vsebinsko spremembo sporazuma iz solastninske v skupnolastninsko agrarno skupnost, česar pa ni mogoče opraviti zgolj s popravkom, ki bi saniral stanje za nazaj. Po stališču sodišča bi morali člani A., če bi želeli doseči identičnost odvzetih in vrnjenih premoženjskih pravic, skleniti novo pogodbo – sporazum o spremembi prvotnega sporazuma, ki pa bi lahko veljal le od dneva sklenitve. Ob sklenitvi sporazuma o spremembi, dne 8. 6. 2006, pa je rok za vlaganje zahtev za vrnitev premoženja in pravic bivših agrarnih skupnosti, ki ga določa 9. člen ZPVAS že potekel. Glede na navedeno člani nekdanje A., po določbah ZPVAS, v času vlaganja zahteve niso izpolnjevali pogoja aktivne legitimacije za vrnitev.

Tožniki v tožbi navajajo, da je odločitvi Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. X Ips 413/2008 z dne 14. 10. 2010 najverjetneje botrovalo dejstvo, da dejansko stanje glede vsebine sporazuma o ponovni vzpostavitvi A., kakor tudi vsebine statuta ter vpisa v register, ni bilo pravilno ugotovljeno. Sporazum z dne 24. 6. 1994 je res v prvi vrstici določal, da nekdanji člani ponovno vzpostavijo A. kot solastniško skupnost, vendar je iz vsebine, ki je v nadaljevanju, kakor tudi iz statusa razvidno, da ne gre za solastniško skupnost. V nadaljevanju teksta sporazuma je natančno zapisano, da se upoštevajo premoženjske pravice in premoženje članov, kot je razvidno iz registra deležnih pravic komisarja za agrarne operacije I v Ljubljani z dne 5. 4. 1934 ter statuta. Nato sledi v sporazumu tekst, da je ta pravni akt sprejet zaradi ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti ter registracije tako, da bodo člani lahko zahtevali vrnitev razlaščenih premoženjskih pravic. Na koncu teksta pa je zapisano, da se podrobnosti opredeli v statusu za opravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev. Sporazum so člani sprejeli zgolj zato, da so ravnali skladno z določilom 5. člena ZPVAS, ne da bi v njem določali vrste premoženjskih pravic, ki jim pripadajo. O vrstah premoženjskih pravic morajo imeti zapisana določila pravila agrarne skupnosti. Sprejeli pa so tudi pravila (statut). Že v naslovu pa je napisano „Statut za opravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A.“. V 37. členu je med drugim zapisano, da se vse obveznosti od skupnega premoženja pokrivajo iz skupnih prihodkov. Tudi v 38. členu je zapisano, da se prihodki, ki jih daje skupno premoženje najprej porazdelijo za oplemenitenje trajnih dobrin skupnih zemljišč, nasadov in ostalega premoženja. Iz listin je jasno, da so člani v letu 1994 ustanovili solastniško agrarno skupnost. Pri sporazumu je torej prišlo do pisne pomote, saj govori vsebina vseh preostalih določb o skupnem, ne pa solastniškem premoženju. Torej ni res, kot je zapisalo Vrhovno sodišče v 11. točki, da je A. bila vpisana v register kot solastniška Agrarna skupnost. Sodišče se takrat ni seznanilo prav z nobeno pravno relevantno listino, ne s sporazumom in ne statutom. Člani so dejansko le popravili sporazum oziroma napako. V 5. členu ZVAPS je jasno zapisano, da je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, ko upravičenci sklenejo sporazum o ponovni vzpostavitvi in sprejmejo pisna pravila, v katerih upoštevajo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti. Ta člen izrecno določa, da se v pisnih pravilih zapišejo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti, ne pa v sporazumu o ponovni vzpostavitvi. Merodajen je torej le statut, ki pa že v naslovu določa, da gre za statut za opravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev ter v nadaljevanju v določilih 37. in 38. člena, kot že omenjeno. Minister za kmetijstvo in gozdarstvo je na podlagi 6. člena ZVAPS sprejel poseben pravilnik o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti in v 2. členu zapisal, da morajo pravila agrarne skupnosti vsebovati sestavine iz 1. do 11. točke prvega odstavka. Šele po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic pa jih morajo člani dopolniti še z 12. in 13. točko. Dvanajsta točka določa, da se v pravilih zapišejo vrste premoženjskih pravic, ki pripadajo članom ter v primeru lastninske pravice tudi oblika le te. Če gre za skupno lastnino, morajo pravila vsebovati tudi kriterije za določitev deležev. Glede na ta določila je jasno, da v pravilih (Statutu) iz leta 1994 ni bilo potrebno določiti, za kakšne premoženjske pravice članov gre, ker bi bilo to potrebno storiti šele po pridobitvi pravnomočne odločbe. Kljub temu pa so člani v 37. in 38. členu in imenu zapisali, da gre za skupno lastnino. Konkretno pa so ravnali po pravilniku, ko so na občnem zboru 27. 5. 2010, v pravilih natančno uredili tudi vprašanja, ki jih določa 12. točka 2. člena ZVAPS. Tretji člen ZVAPS določa tudi, da morajo pri sprejemanju pravil člani upoštevati nekdanje pravice, obveznosti in odgovornosti. To pomeni še dodatno potrditev stališču, da se oblika premoženjskih pravic določi samo v pravilniku in ne v sporazumu. Ob sprejemanju ZVAPS je bilo zapisano, da je sporazum akt, v katerem je potrebno ločevati vprašanja ponovne vzpostavitve subjekta ter vračanje premoženja oziroma pravic. Sporazum predstavlja podlago za vpis v register, vanj torej ne sodijo določbe o vrsti premoženja. Sporazum je akt, ki ne ureja vrste premoženja oziroma pravic, temveč je to konstitutiven akt, s katerim se ustanovi agrarna skupnost kot pogoj, da člani vložijo zahtevek za denacionalizacijo. Šesti člen ZVASP določa vpis v register in nikjer ni določbe o tem, kakšno premoženje naj bi imela ta agrarna skupnost ob ustanovitvi, npr. skupno ali solastniško. Vrsta premoženjskih pravic se vpiše šele na podlagi pravnomočne odločbe. Drugi odstavek 8. člena ZVASP je izrecna določba, po kateri lahko član agrarne skupnosti uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. To pomeni, da je važno samo eno dejstvo in to je, da je agrarna skupnost ustanovljena ter registrirana, pri tem pa je irelevantno, kakšne so zapisane premoženjske pravice v sporazumu. Glede na vse navedeno je dejstvo, da je tožena stranka na neobstoj aktivne legitimacije sklepala na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vsebino bi morala obvezno ugotavljati iz vsebine sporazuma z dne 24. 6. 1994, da je organizirana identična A., kot je bila pred podržavljenjem ter statuta (pravil) za opravljanje in uživanje skupnega premoženja A., v katerem je opredeljen premoženjski režim kot skupno premoženje. Ni nepomembno tudi, da bi morali biti o tem zaslišani člani A. oziroma vsaj člani gospodarskega odbora, ki bi potrdili, da je bila skupnost ustanovljena kot skupno lastninska skupnost vseh članov in da popravek sporazuma z dne 8. 6. 2006 ne posega v njegovo bistveno sestavino, ki na status ne vpliva. Ker to ni bilo v postopku storjeno, so zato bistveno kršena tudi določila ZUP. Prilaga sporazum, statut in izpis iz AJPES-a ter predlaga odpravo drugostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom RS, po DPRS, se v odgovoru na tožbo sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 413/2008 in razloge navedene v njej, ki utemeljujejo zavrnitev zahteve.

Stranka z interesom B. v odgovoru na tožbo navaja, da so člani A. prvotno ustanovili solastniško agrarno skupnost in zavrača utemeljevanja tožnice, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo pri svoji argumentaciji njihovih aktov in pravil. Zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Predsednik agrarne skupnosti C.C. pa v pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2012 odgovarja na odgovor na tožbo DPRS in podaja analitično obdelavo nekaterih dokazov, ki potrjujejo, da je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi procesne napake. Prilaga pravno mnenje o vračanju premoženja članom agrarne skupnosti Inštituta za javno upravo.

Tožnik D.D. – član Agrarne skupnosti, v pripravljalnem spisu z dne 24. 12. 2012 odgovarja na odgovore na tožbo in meni, da je v zadevi podana aktivna legitimacija tožnikov.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so tožniki aktivno legitimirani za vrnitev premoženja po ZPVAS. Ni pa spora o tem, da je bila agrarna skupnost A. ustanovljena 24. 6. 1994, s podpisom in overitvijo „Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A.“ pri Okrajnem sodišču v Kamniku in vpisana v register agrarnih skupnosti na podlagi odločbe UE Kamnik z dne 15. 5. 1995. Prav tako ni sporno, da je bil dne 8. 6. 2006 sprejet Popravek sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti A. z navedbo, da ta popravek velja od dne sklenitve Sporazuma z dne 24. 6. 1994 dalje.

Sodišče ugotavlja, da je o identičnem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče že odločalo, in sicer s sodbami X Ips 413/2008 z dne 14. 4. 2010, X Ips 215/2010 z dne 21. 9. 2011 in X Ips 281/2010 z dne 21. 9. 2011, ki so se vse prav tako nanašale na ponovno vzpostavitev obravnavane agrarne skupnosti A.. Zato je Upravno sodišče odstopilo od svojega stališča, zavzetega v sodbi I U 1129/2010 z dne 27. 9. 2011.

ZPVAS ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih, Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti in drugih predpisih, izdanih po 15. maju 1945 (prvi odstavek 1. člena ZPVAS). Ponovna vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti je urejena v II. poglavju tega zakona (2. do 7. člen), vračanje premoženjskih pravic članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, pa v III. poglavju (8. do 12. člen). Gre za dva samostojna in ločena upravna postopka, pri čemer je ponovno organizirana agrarna skupnost po ZPVAS pogoj za vrnitev premoženjskih pravic njenim članom. Ugovorov tožnikov, ki se nanašajo na postopek registracije agrarne skupnosti A., zato sodišče v tem postopku, ki se nanaša le na vprašanje vračanja premoženjskih pravic članom te agrarne skupnosti, ni moglo upoštevati.

Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPVAS se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona. Član agrarne skupnosti pa lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (drugi odstavek 8. člena ZPVAS). Iz citirani določb torej izhaja, da mora biti izkazana istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. V postopkih po ZPVAS se tako članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih sodbah ugotavlja, da iz „Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A.“ z dne 24. 6. 1994 izhaja, da je bila agrarna skupnost A. ponovno vzpostavljena in organizirana kot solastniška agrarna skupnost, čeprav so imeli člani nekdanje agrarne skupnosti A. na odvzetem premoženju nesporno skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja To pa po presoji Vrhovnega sodišča v omenjenih sodbah pomeni, da obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. nista bila identična s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje agrarne skupnosti A. ob njihovem odvzemu. S popravkom tega sporazuma z dne 8. 6. 2006 je bilo besedilo prvotnega Sporazuma z dne 24. 6. 1994, ki je bil, kot že navedeno, podlaga za vpis v register agrarnih skupnosti, spremenjeno tako, da se je vzpostavila agrarna skupnost A. kot skupno lastniška skupnost njenih članov. Kot je presodilo Vrhovno sodišče, se s popravkom ne more za nazaj popravljati vsebine listine, ki je bila podlaga za ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarne skupnosti A. v drugem, že pravnomočno končanem upravnem postopku. Nepravilnosti, ki je nastala v postopku ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, namreč ni mogoče sanirati v postopku vračanja premoženjskih pravic članom. Zato člani sedanje agrarne skupnosti A. niso aktivno legitimirani za vračilo premoženjskih pravic, kot je v skladu z navedenim stališčem Vrhovnega sodišča pravilno odločil drugostopni organ.

Iz prvega in tretjega odstavka 1. člena ZPVAS izhaja, da se po tem zakonu vračajo le tiste premoženjske pravice članov agrarne skupnosti, ki so jim bile odvzete, in sicer upoštevaje, ali je šlo za solastniška ali skupno lastniška razmerja med člani nekdanje agrarne skupnosti. Določitev lastniških razmerij med člani je ključna za presojo identitete ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti s prejšnjo. Sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in pravila morajo zato vsebovati tudi ureditev lastniških razmerij med člani. Iz navedenega izhaja, da je sprememba iz solastninske v skupno lastninsko agrarno skupnost vsebinska sprememba, ki je ni možno odpraviti zgolj s „popravkom“ navedenega Sporazuma, ki naj bi saniral stanje za nazaj. Člani agrarne skupnosti A. bi morali po stališču Vrhovnega sodišča, če bi želeli doseči identičnost odvzetih in vrnjenih premoženjskih pravic, skleniti novo pogodbo, sporazum o spremembi prvotnega Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A., ki pa bi veljal od dneva njegove sklenitve.

Glede na to, da je v Sporazumu, s katerim je bila A. ponovno ustanovljena, izrecno navedeno, da se ta vzpostavlja kot solastniška agrarna skupnost članov, niso utemeljene tožbene navedbe članov, da je ta navedba v Sporazumu pomotna in da je skupno lastniško razmerje razvidno že iz pravil (statuta). Kot je navedlo Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih sodbah, iz omemb skupnega premoženja v zadnji alineji 5. člena ter v 36. in 37. členu Pravil namreč ne izhaja, da gre za skupno lastniško razmerje med člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Po določbi 12. točke prvega odstavka 2. člena Pravilnika morajo pravila agrarne skupnosti v primeru, če gre za skupno lastnino, vsebovati tudi kriterije za določitev deležev članov agrarne skupnosti. Takšnih kriterijev pa Pravila agrarne skupnosti A., kot so bila sprejeta ob njeni ustanovitvi, ne vsebujejo, česar tožniki tudi ne zatrjujejo.

Ker glede na navedeno v obravnavani zadevi ne gre za identične pravice članov nekdanje agrarne skupnosti, člani sedanje agrarne skupnosti po določbah ZPVAS o vračanju premoženjskih pravic niso aktivno legitimirani za vrnitev teh pravic. Glede na takšno stališče Vrhovnega sodišča je moralo sodišče tudi ostale ugovore tožnikov zavrniti, saj za odločitev niso relevantni.

Glede na navedeno je sodišče tožbi zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in zakonita.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

21.07.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 2294/2011
• UPRS Sodba I U 1048/2016-22
• UPRS sodba I U 940/2015